Lucija Stramec se je rodila leta 1978 v Slovenj Gradcu. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je nadaljevala študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomirala iz slikarstva pri prof. Zmagu Jeraju. Leta 2005 je vpisala magisterij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Hermanu Gvardjančiču.

Spletna stran: www.lucijastramec.net

Aleksandra Rošer, umetnostna zgodovinarka

Lucija Stramec sodi v krog mlajše generacije akademskih slikark in slikarjev izhajajočih z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Morda nekoliko neumestna, pa vendar se zdi očitna razlika znotraj omenjene generacije med realističnim dojemanjem slikarskega izražanja enih in abstraktnega drugih. Lucija Stramec je pri tej razmejitvi trenutno nekje vmes, sicer svojo slikarsko pot, začenši z realistično podanimi cvetličnimi motivi, vse bolj razvija v zgolj cvetovom asociativno podobo. Ekstremno povečani cvetovi, ki omogočajo mikrokozmatski pogled v sestavo samega jedra, so igrali vodilno vlogo na samem začetku slikarstva Lucije Stramec. Od natančno izrisanih cvetov skupine živopisanih cvetlic, ki jih je proučevala s pomočjo makrofotografij in jih v tehniki olja prenesla na platno, preko podajanja njih detajlov, slikarstvo Lucije Stramec ubira pot v zanimivi svet igre asociativnih podob izbranih cvetov. Pri tem ne gre zgolj za igro linij samih, pač pa tudi, ali predvsem, za igro barvne moči enega z drugim. Če so bili lazurni nanosi oljne barve na začetku podani s premišljeno natančnostjo, sedaj ne sledijo več zvesto zavestnemu hotenju, pač pa ubirajo povsem drugačno, naključno pot. Cvetovi še vedno prisostvujejo, vendar ne z osrednjo motivno vlogo, ampak kot protiutež ostrim poudarkom kvadratastih detajlov v ozadju. Opazovalčevo oko je postavljeno pred nalogo izločiti ostanke organskih cvetov preteklih del, katera so še izpostavljala razviden motiv konkretnega cveta, ki se je postopoma levil v igro abstraktnih linij z razgibanim ozadjem. Le-to je prevzelo dominantno vlogo in kot takšno postopoma prehajalo v vlogo cveta in ga končno razgradilo v sebi enako celoto. Tehnično avtorica ostaja zvesta prvotni tehniki in odločnejšim potezam navkljub, tudi lazurnim nanosom slikovnih površin, ki pa se na izbranih mestih slikarskega platna prelijejo kot kaplja jutranje rose zdrsi po steblu. Slednje je gotovo hotena poteza, ki morda kaže na nadaljevanje opusa, ki ga Lucija Stramec sestavlja kakor sestavlja ozadja svojih naslikanih cvetov. Harmonija obeh, ozadja in motiva cveta, ni samo predstavitev stvarnosti (življenja cvetov), pač pa je priča avtoričine sposobnosti dojemanja naravnih danosti, ki jih uresničuje s pomočjo slikarskih prvin. S tem dokazuje svojstven pristop k izražanju lastne notranje izpovedi.

Dr. Kostyál László, umetnostni zgodovinar

Lucija Stramec nam z objektivnostjo, v kateri je prisotna že kar zahteva po znanstvenem pristopu, prikaže povečane detajle cvetnih listov, ki delujejo na opazovalca zaradi povečave osupljivo, na drugi stvaritvi pa prodre v cvetne liste že s precejšno mero nediskretnosti, natančno prikazujoč proces, ki poteka v notranjosti cveta. Prizadeva si doseči nemogoče: vizualno prikazati proces nastanka življenja (La Danse, Iris XXI). Cvet zbudi v nas zaradi večkratne povečave popolnoma drugačne občutke kot pa v svoji dejanski velikosti, saj asociira že na fantastične, abstraktne formacije. Opazovalčevo primerjalno izhodišče sveta, ki ga obdaja, se popolnoma spremeni, njegove lastne mere postanejo nenadoma majhne. V nadaljevanju tega procesa se pojavi med nami še v večji povečavi notranjost cveta, in sicer trenutek delitve celice. Preveva nas občutek, da se skozi geometrijsko fakturo cvetnih listov preceja iz ozadja svetloba rumene, rožnate in bordo barve, ki se v notranjosti razkroji na različne, čiste odtenke, kar postavi prepričljivo zasnovan kalček v ustrezno skrivnostno okolje. Kompozicija ima značaj diptiha, na njenem desnem krilu je povečava še večja, toda slikarka indicira v tem primeru obliko le še z obrisi, kot da bi se tudi sama hotela distancirati od tovrstne intimnosti. Morda se zaveda, da velikega trenutka ni mogoče zrcaliti vizualno, ampak le emocionalno, zato se tudi sama odpove objektivnosti in se zadovolji z odkrivanjem razpoloženja skrivnosti.

Samostojne razstave:

2006

• Župnijski urad, Muta Hotel Elizabeta, Lendava

2005

• Razstava slik v Koroški galeriji likovnih umetnosti; Slovenj Gradec

2002

• Razstava slik v Galeriji Mladinskega centra; Ljubljana

Skupinske razstave:

2007

• Hotel Elizabeta, Lendava
  
• 2.m.vzporedne prakse, Galerija Miklova hiša, Ribnica
  
• Razstava 44. mednarodne likovne kolonije regije Hajdu, Hajdüböszormeny, Madžarska
  
• Ex-tempore Piran 2007, Piran
  
• ALPEADRIART, Wolfsberg, Avstrija

2006

• Razstava mladih »Kronos – Končnost«, Andeški hram, Slovenj Gradec
• KRONOS (Končnost) v prostorih Andeškega hrama, Slovenj Gradec
• Alpe-Adria-mal-Simpozium v St.Georgnu, Avstrija
• Ex-tempore Piran 2006, Piran
• KRONOS (Neskončnost) v prostorih Andeškega hrama, Slovenj Gradec
• Hotel Lipa, Szentgothard, Madžarska
• Arte sacra, Sesto al Reghena, Italija
• Vodnikova domačija, Ljubljana

2005

• Mladinska razstava »Jaz mislim, da…«, v okviru Koroške galerije likovnih umetnosti na lokaciji Mladinskega centra, Slovenj Gradec
• Razstava diplomantov, prostori lendavskega gradu; Lendava

2004

• Razstavi Uźitelji in uźenci; Opava

2003

• Razstava mladih ustvarjalcev iz Mute; Muta

2002

• Sodelovanje na likovno - restavratorsko - oblikovalski razstavi 4.letnikov, Jakopiźeva galerija; Ljubljana