Leta 1964 so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (takrat Umetnostnem paviljonu) v Slovenj Gradcu na razstavi LIKOVNA UMETNOST MLADIH razstavljali mladi ustvarjalci, različnih poklicev, učenci, dijaki in študenti, med njimi dvajsetleten kmetijski tehnik Štefan Kresnik. V tem času je v njem že dozorela odločitev, da šolanje po končani Srednji kmetijski šoli v Mariboru nadaljuje na Pedagoški akademiji v Mariboru na oddelku za likovno pedagogiko. Kresnikovo kmetijo na Lešah pri Prevaljah, je tako prevzel brat, starši pa so bili razumevajoči nad sinovo odločitvijo tudi zaradi družinske tradicije, saj je bil materin oče, kmet Sadovnik na Peci (na Avstrijski strani Koroške) tudi »umetnik« - ljudski rezbar. Štefana je spodbujal tudi dr. Franc Sušnik in kulturna klima v šestdesetih letih na Koroškem je bila dovolj razgibana, da je bila odločitev, da se šola na Pedagoški akademiji, lažja. Nenazadnje je bila prav razstava Likovna umetnost mladih v takratnem Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu, ki je poudarjala pomen likovne vzgoje mladih in naznanila razvoj likovne pedagogike v Sloveniji, tudi za Štefana Kresnika prava spodbuda. Na natečaj se je prijavilo kar 85 mladih avtorjev in člani žirije (Maks Kavčič, Karel Pečko in Mitja Schöndorfer), ki so bili hkrati pobudniki razstave pod okriljem takratnega Okrajnega odbora SZDL v Mariboru, so bili zadovoljni z velikim in kvalitetnim odzivom ter so imeli seveda vizije razvoja te dejavnosti. Štefan Kresnik je bil med avtorji, ki so jih še posebej opazili in njegovo delo so med petnajstimi izbranimi objavili tudi v katalogu. Bil je med prvimi generacijami, ki so se šolale na Pedagoški akademiji v Mariboru na smeri Likovna pedagogika. Poučevali so ga ugledni profesorji Lajči Pandur st., Maks Kavčič, Slavko Kores, Bojan Golja in Vlasta Tihec. Z diplomo, leta 1968, je postal učitelj tudi sam. Poučeval je likovno vzgojo na osnovnih šolah v Vuzenici, Radljah ob Dravi in v Podvelki. Med učenci njegove prva generacije na Osnovni šoli v Vuzenici sem bila tudi sama. Sprememba v poučevanju je bila res velika; pedagog je vzpodbujal našo ustvarjalnost in nam ob tem še predaval o umetnosti. Prvič smo slišali tudi o zgodovini umetnosti, o tem, kaj je umetnost in kulturna dediščina. Naučil nas je opazovati in najbolj prizadevne učence povabil še v likovni krožek. Mlade je znal iskreno navdušiti za likovno umetnost in leta 1970 je že dal pobudo za Koroško kolonijo mladih na Osnovni šoli v Vuzenici, ki jo je podprlo tudi vodstvo šole (ravnatelj Lojze Gobec). Sledili so uspehi in odmevnost Likovne kolonije, ki je danes prerasla v mednarodno ustvarjalno druženje mladih iz Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske. Ob delu z mladimi na šoli (poučeval je do leta 1986), vodenju krožkov in klubov mladih, šolskega razstavišča Lojzeta Šušmelja in tudi razstavišča ARS v Radljah ob Dravi (ustanovljen leta 1975, Kresnik ga je vodil petnajst let), pa je vseskozi tudi sam aktivno ustvarjal. Blizu so mu bile vse tehnike in izrazni načini, prepuščal se je intuiciji in trenutnemu navdihu. Z njegovimi deli sem se lahko seznanila že v osnovni šoli, saj nam jih je nemalokrat prinašal v šolo in jih komentiral. Pozneje sam ni veliko razstavljal, vedno pa skupaj s svojimi učenci. Nikoli ni iskal osebne potrditve na kakšni večji samostojni razstavi, pa vendar smo lahko kontinuirano sledili njegovemu delu. Skozi štiri desetletja njegovega ustvarjanja ne teče rdeča nit, da bi ga kot ustvarjalca lahko enostavno opredelili, je pa vsekakor prepoznaven. Kot pedagog je poznal različne tehnike in načine, tudi kot teoretik je spremljal razvoj likovne umetnosti, jo interpretiral, analiziral in pojasnjeval, zato je tudi njegovo delo odraz tega poznavanja. Postane nam bolj razumljivo, zakaj je tako raznolik v načinih in stilih. Ni izrazit figuralik, tudi krajinar ne, in v abstrahiranje je zašel prej kot ne spontano. Opredeljuje pa ga vehementna poteza in specifičen kolorit: močne barve, tudi ko slika najbolj »klasičen« motiv - portret. Vendar v njegovem registru barv najdemo tudi presvetljene tone; takšen način je vnesel v razpoloženjske krajine, ki jih je ujel na Jadranu. Čaru Istrskih in Dalmatinskih mest se umetniki nikoli niso mogli upreti, tudi Kresnik ne. Motivi se mu ponujajo sami, za razliko od onih, ki jih išče v domačih krajih na obronkih Pohorja in Kozjaka. Odrivanje še neodkritih pogledov na dolino reke Drave so zanj ustvarjalni izzivi. Pogled ujet na platno pa pomeni tudi za marsikaterega domačina presenečenje. Spet nas slikar uči gledati in opazovati. Ta vloga je Štefanu Kresniku dana in nikoli je ne pozabi izpostaviti. Vedno je pripravljen komentirati svoja dela, za vsakim motivom je vedno še kakšna njegova zgodba o nastanku slike ali kipa. Ostaja pedagog, čeprav se je preizkusil že na mnogih področjih, zlasti potem, ko se je odločil za svobodni poklic in je paleta njegovih aktivnosti postala vse bolj široka. Nastal je ATELJE KRESNIK, katerega kreativnemu vzdušju je sledila vsa družina. Atelje, ki je stanovanjska hiša in delovni prostor, je hkrati njihov dom in ustvarjalnica. Prepletajo se dejavnosti, kaže se ljubezen do dediščine, umetnosti in ustvarjalnosti.
Štirideset ustvarjalnih let je lahko obračun in prelomnica. Spominjanje in načrtovanje. Ideje rojevajo nove ideje. Številna priznanja, med njimi Priznanje Pedagoške akademije v Mariboru za uspešno kulturno in pedagoško delo (leta 1971), priznanje INSEA – združenja likovnih pedagogov Jugoslavije leta 1974, potem Kajuhovo priznanje za najuspešnejšega likovnega pedagoga na republiški razstavi učencev Osnovnih šol v Šoštanju leta 1982 ter več priznanj Zveze kulturnih organizacij Slovenije – najpomembnejše med njimi leta 1985 - odličje z zlatim listom za dejavno spodbujanje kulturnega življenja, kažejo, da je njegovo delo cenjeno tudi širše od lokalnega okolja, tudi prek meja države. Največje priznanje med vsemi pa so njegovi učenci (leta 1971 je ustanovil likovni klub Svetloba), ki nadaljujejo učiteljevo delo in poslanstvo.

Milena Zlatar