Besedilo: Marko Košan

Akademski slikar Štefan Marflak prihaja s Koroške, z Raven na Koroškem, kjer danes biva, po rojstvu pa je doma iz Mežice, kraja, ki je dal ime ozki dolini v osrčju tistega malega preostalega koščka slovenske Koroške ob današnji državni meji z Avstrijo, ki je po spopadih in nesrečnem plebiscitu po prvi svetovni vojni še ostal združen s narodovo matico.

Marflak je po stezah osebnega iskanja in seveda za službami sicer več kot dve desetletji preživel v prestolnici Ljubljani in nato še v Celju, a je ostal zvest specifičnemu koroškemu umetniškemu temperamentu, za katerega je značilna introver¬tirana, vase usmerjena intimistična nota, ki tudi takrat, ko podoba navidez nagovarja neposredno in provokativno, skriva v sebi globlje, skrite plasti duhovnega izraza. Koroški slikarji, pa tudi literati in glasbeniki, namreč v veliki meri zastopajo tisto občutje v narodovem tkivu, ki je morda naj¬dosledneje ohranilo pečat izvirnega slovenskega sentimenta. Za koroškega človeka in seveda tudi ustvarjalca je namreč značilna neka posebna, tenkočutna in vase pogreznjena kontempla¬tivnost vodnosu do okolja in življenja.

Prav tako ni slučaj, da se Marflak v razponu svojega opusa od zgodnjih del pa do najnovejših, po krajših obdobjih intenzivnega raziskovanja, venomer vrača k poetičnim izhodiščem, ki jih je zaznamoval s skupnim naslovom »In kaj so ljudje ko lesovi« (ko pravimo »les« imamo Korošci v mislih gozdove) in se s tem neposredno navezal na zgovorno misel iz zbirke zapisov dr. Franca Sušnika, že pokojnega profesorja in ravnatelja znamenite gimnazije in študijske knjižnice na Ravnah na Koroškem ter domala v mit biblijskega modreca povzdignjenega koroškega humanističnega erudita, ki se je iz sveta učenosti in knjig obrnil k zemlji in gozdu, v sozvočje z letnimi časi in duhom prednikov. Koroški starosvetni način razmišljanja, pogojen s pristnim vživljanjem v krogotok življenja sredi ne tako radodarne narave, ki ji dajejo ton še vedno mogočni, neokrnjeni in temačni gozdovi, je Marflak še poglobil z osebnim diskurzom v lastni mitski svet intimnih želja in vztrepetalih prisluhov duše, ki se priklanjajo podobnim vitalističnim izhodiščem. Od tam prihaja tudi eden izmed osrednjih motivov njegovega slikarstva: drevo življenja kot ideja živega kozmosa v nenehnem obnavljanju, a tudi drevo spoznanja, kot tisti drugi, človeško racionalni pol, ki lahko v čudovito svobodnem svetu brezmejne slikarske poetike stoji tudi kot simbol ustvarjalne napetosti avtorja samega, v različnih ustvarjalnih etapah obsežnega opusa razpetega med kratka obdobja intenzivne, koloristično bogate slikarske akcije, in daljša, bolj zaokrožena obdobja umirjenega likovnega razmišljanja, značilno zaznamovanega z belino slikarskega prostora, ki je pravzaprav brezprostorje, saj ne žari in ne vpija; je zgolj brezmadežna koprena, iz svetlobe narojeni pajčolan, ki pljuska prek robov slike in obnemela neoprijemljiva duhovna površina,kjer ni spomina, ni besed in ni odmeva - je metaforični oltar z drevesom namesto križa za lik ženske, neulovljive kot ljubice, žene, matere ... privid hrepenenja, ki vpija sok univerzuma in ga poganja v večnost rasti, umiranja in ponovnega prerojenja. Neprestano vračanje k »odtiskovanju« modernistično preoblikovane ženske figure v emblematično belino je ob nenehnem samoispraševanju in iskanju bližine fizičnega in duhovnega bitja, ki lahko ponudi oporo preživetju ranljive in tankočutne eksistence, bržkone tudi svojevrsten, odkrit in neposreden dialog z občutljivim in pretanjenim likovnim svetom prvaka med slovenskimi slikarji 20. stoletja Gabrijela Stupice, ki ga nedvoumno prepoznamo že v zgodnjem Marflakovem opusu, ko je v smislu introspektivne in poudarjeno melanholične plati svojega temperamenta začutil duhovno vez z utišanim okoljem navidez skopih, a v psihičnem izrazu bogatih in "razgaljenih" slikarskih vsebin velikega slovenskega slikarja. Zelo osebno in v občutljivem dialogu z modernističnim konceptom prečiščene in poploščene podobe Marflak nagovorja tudi Stupičevo pozo osamljenega potohodca ter se iskreno in z veliko mero resnobne zavezanosti umetniški poklicanosti sooča s problemi lastne, že od začetka izrazito subjektivno zastavljene slikarske identitete.
Serije v belino potopljenih slik, k katerim se nenehno vrača, pa prinašajo še eno pomembno dimenzijo Marflakovega likovnega interesa: smisel za teatraličnost in inscenacijo slikarske materije.
Njegovo dolgoletno intenzivno scenografsko in kostumografsko delo v slovenskih gledališčih se prepoznavno zrcali v formalni zasnovi podob, kaže pa se v prvi vrsti v izrazitem občutku za snovnost slikarskih in slikarstvu privzetih materialov ter v tehnološkem perfekcionizmu pri izrabi najrazličnejših neslikarskih materialov. S kolažnim načinom sestavljanja slike iz različnih gradiv, ki jih prekriva s krednato, kot omet učinkujočo in bolj ali manj izenačeno monokromno barvno opno, je na zanimiv način problematiziral modernistični problem zlivanja figure s ploskvijo nosilca.
Štefan Marflak sodi med tiste ne prav številne slovenske avtorje, ki so zavezani nekakšni mitični romantični pozi umetnika, pri kateri sta vsakdanje življenje in umetniško navdahnjeno doživljanje sveta ves čas eno. Z impulzivnimi premenami, ki vselej izidejo iz organske ustvarjalne pozicije, pa je Marflakovo slikarstvo nedogmatično, vedno pripravljena zagovarjati absolutna izhodišča umetniške kreativnosti.

Samostojne razstave:

1970

Gimnazija, Ravne na Koroškem

1971

Galerija študijska knjižnica, Ravne na Koroškem
Osnovna šola, Muta

1980

Salon Ars, Radlje ob Dravi

1981

Likovni salon, Ravne na Koroškem

1982

Galerija ZRMK, Ljubljana

1985

Razstava z Janezom Mišo Knezom, Galerija Commerce, Ljubljana

1986

Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, Ljubljana

1987

Gledališče Glej, Ljubljana

1988

Likovni salon, Celje Galerija DSLU, Ljubljana

1989

Galerija Mladinske knjige, Slovenj Gradec
Avla delavskega doma, Zagorje ob Savi

1990

Galerija Labirint, Ljubljana

1992

Cafe Galerija, Mestna galerija Ljubljana

1993

Galerija mednarodnga centra ICPE, Ljubljana

1994

Galerija Ars, Ljubljana

1996

Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

1997

Hotel Elizabeta, Lendava

1999

Savinov likovni salon, Žalec
Vila Bled, Bled
Likovni salon Celje, Celje

2000

Zavod za zdravstveno varstvo Celje, Celje

2001

Galerija Gasspar, Piran

2002

Nyári Mozi, Palics, Srbija
Galerija Mozaik, Celje
Galerija Štiblc, Mežica

2003

Galerija Gorenje d.d., Velenje
Galerija Kos, Ljubljana

2004

Mestna kavarna, Slovenj Gradec

2005

Koroški pokrajinski muzej, Ravne na Koroškem
Galerija Krka, Ljubljana

2006

Dom ostarelih, Črneče
Palais des Nations, Geneva

Skupinske razstave:

1976

Galerija Bežigrad, Ljubljana

1980

Razstavni salon Rotovž, Maribor

1981

Mestna galerija, Ljubljana
Dom kulture Studentski grad, Beograd

1982

Razstava del koroških likovnih umetnikov in častnih občanov, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

1983

Galerija DSLU, Ljubljana

1984

Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana

1985

I. Koroški likovni bienale, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

1986

Slovenski likovni umetniki razstavljajo, Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana
Likovni salon, Ravne na Koroškem

1987

II. Koroški likovni bienale, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec
14. jugoslovanski bienale mladih, Moderna galerija, Rijeka
Slovenski likovni umetniki razstavljajo, Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana

1988

Pet plus pet, Galerija Karas, Zagreb
Pet plus pet, Mestna galerija, Ljubljana
Slovenski likovni umetniki razstavljajo, Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana
Galerija Izlake

1989

Likovni trenutek, , Likovno razstavišče Rihard Jakopič, Ljubljana
Steklena dvorana delavskega doma, Zagorje ob Savi

1990

25. zagrebački salon ljepih umetnosti, Zagreb
Galerija Labirint, Ljubljana

1991

II. medregionalna likovna razstava, Galerija Kulturnega doma Miško Kranjec, Murska Sobota
II. medregionalna likovna razstava, Likovni salon, Celje
II. medregionalna likovna razstava, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec
II. medregionalna likovna razstava, Gorenjski muzej, Kranj
II. medregionalna likovna razstava, Pilonova galerija, Ajdovščina
II. medregionala likovna razstava, Dolenjska galerija, Novo mesto
II medegionalna likovna razstava, Obalne galerije, Piran
V. slikarska kolonija, Semič
EX TEMPORE, Kum

1992

Galleria del Centro, Udine

1993

Galerija Murska Sobota
Likovni salon, Celje

1994

Podobe predmeta, Majski salon Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana
Lamutov likovni salon – Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Likovni salon, Ravne na Koroškem

1995

Razstava ob 50 letnici gimnazije, Likovni salon, Ravne na Koroškem

1996

Slikarska srečanja v Semiču, Razstavni salon Zdravilišča Rogaška Slatina

Scenografija (vključuje tudi likovno opremo):

Čehov, Snubač, SNG Drama, Ljubljana
Oscar Wilde: Važno je imenovati se Ernest, (AGRFT), Mestno gledališče Ljuljansko
Beckett: Komedija, ne jaz, katastrofa, Eksperimentalno gledališče Glej, Ljubljana 1986/87
V. Havel: Zmešnjava, Primorsko dramsko gledališče, Nova Gorica
Vinko Möderndorfer: Help, SNG Maribor
Feydeau: Do-Re-Mi, Prešernovo gledališče Kranj, 1990
Vinko Möderndorfer: Cabaret, SNG Celje, 1991
W. Busch: Jošt in Jaka, SPD Celovec, 1993
Feydeau: Pokojna gospejina mama, SPD Celovec, 1995
A. Rozman: Rupert Marovt, KUD France Prešeren, Ljubljana, 1997

Likovna oprema večjih scenskih projektov:

Henrik V, SNG Drama, 1993
Prešernovo gledališče Kranj, 1994
Prešernovo gledališče Kranj, 1995
B. Novakovič: Lo Scrittore, Muzeum in SNG Drama, Ljubljana, 1995

Nagrade:

Odkupna nagrada I. Koroškega bienala, Slovenj Gradec, 1985
Odkupna nagrada, Ressegna internacionale di grafica carta colore artisti sloveni, Udine, 1992