Tekst: Milena Zlatar
Slovenj Gradec so v prehodu v moderno dobo – dvajseto stoletje – zaznamovale močne umetniške osebnosti, ki so se uveljavile v zavesti domače in mednarodne javnosti. Genialni in svetovno znani skladatelj Hugo Wolf (1860–1903), ki je »skladal, kakor bi ga preganjali divji volkovi« (Edmund Hellmer), je delil usodo s prezgodaj umrlim pesnikom Ernstom Gollom (1887–1912). Goll je mislil, da ga življenje ne ljubi, zato ga je sklenil po svoji volji. Samoniklo pot je hodil tudi kipar Franc Berneker (1874–1932), vendar se je z neverjetno vztrajnostjo dokopal do akademske izobrazbe in začrtal pot modernemu kiparstvu v Sloveniji. Vsem trem je podeželsko mestece, ki je svoje najslavnejše čase že preživelo, nudilo »tisto nekaj«, pa vendar premalo, zato so iskali izobrazbo in potrditev v večjih evropskih središčih. Zatišje province pa ni onemogočalo ambicioznejših vzgibov posameznikov, ki so vodili v svet umetnosti in znanosti. Tudi slovenjgraški predniki Inge Morath (1923–2002) so njeni materi, Mathilde Wiesler, omogočili šolanje in omikanost, ki sta za celo življenje zaznamovali tudi hčer – slavno fotografinjo – in ji privzgojili svetovljansko držo. Mestece pa je živelo svoje življenje; dotaknili so se ga dogodki dveh svetovnih vojn ter vmesni časi nacionalnih potrjevanj in revolucionalnih družbenih sprememb.
Druga polovica dvajsetega stoletja je za Slovenj Gradec pomenila počasno industrializacijo, zato pa toliko večji kulturni zagon. Leta 1966 je bila v galeriji prva velika mednarodna likovna razstava. V Sloveniji se je zgodil edinstven primer v takratnih družbenih razmerah: v ta namen so zgradili novo galerijo. Koncept razstave je bil povezan s humano idealističnim motom Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, zato so vabili umetnike iz kar največ držav. Razstavljale so tudi mednarodno uveljavljene zvezde petdesetih in šestdesetih let, kakor so Henry Moore, Ossip Zadkine, Viktor Vasarely, Johnny Friedlaender in drugi. Vse to je pomenilo veliko spremembo za provincionalno sredino. Pobudnik slovenjgraških likovnih razstav je bil krog mladih izobražencev; vodilna oseba med njimi je bil slikar Karel Pečko, diplomant ljubljanske likovne akademije. Ambiciozno je zasnoval razstavni program, povabil k sodelovanju likovne kritike, ki so že v šestdesetih letih nastopali kot selektorji, kar v tistih časih ni bila ravno uveljavljena praksa. Prvo Dokumento so v Kasslu na pobudo Arnolda Bodeja odprli leta 1955, v Slovenj Gradcu na obrobju Evrope, v nekdanji socialistični Jugoslaviji, pa je slikar Karel Pečko sanjal podobne sanje: razgibati dolgočasno mesto. Leta 1956 so v prostorih nekdanje Mestne hiše na Glavnem trgu odprli prvo likovno razstavo. Primerjava Slovenj Gradca s Kasslom seveda zveni visokoleteče; toda narediti iz mesteca, ki je takrat štelo komaj nekaj tisoč prebivalcev, kulturno središče, si zasluži tudi takšno primerjavo! Spretnemu organizatorju Karlu Pečku je uspelo prepričati takratno politično elito, da bo k ugledu mesta prispevala prav likovna umetnost. Razstave so odprle Slovenj Gradec svetu, domača likovna produkcija je bila postavljena ob bok s tujo.
Danes je Slovenj Gradec eno najživahnejših kulturnih središč v Sloveniji. Razstavna dejavnost izstopa po aktualni, največkrat angažirani vizualni praksi. Odvijajo se razstave, s katerimi domači in tuji kustosi spremljajo likovno dogajanje doma in v svetu. Leta 1989 je Organizacija združenih narodov Slovenj Gradcu podelila naziv mesto glasnik miru za dolgoletne aktivnosti in kulturo miru, tudi zaradi prizadevanj galerije.
V galeriji je z darili, volili in odkupi nastajala mednarodna likovna zbirka: slike, grafike, fotografije, izvirni arhitekturni projekti, kipi in dokumentarno gradivo instalacij ter drugih avdiovizualnih oblik sodobnih prezentacijskih načinov. V njej so zastopani mednarodno uveljavljeni umetniki, domači in tuji. Zbirka odseva skoraj polstoletno razstavno politiko galerije. Njen angažirani pol se kaže v posebni zbirki – muzeju socialne estetike Pina Poggija. Posebno mesto pa imajo znotraj zbirke dela umetnikov, ki so še posebej vezani na Koroško in Slovenj Gradec. Izpostaviti moramo dela kiparja Franca Bernekerja, ki so pomembna za razvoj modernega kiparstva v Sloveniji. Slikarja Jožeta Tisnikarja (1928–1998) je izoblikovalo okolje prosekture v bolnišnici, kjer je doživel travmatične in eksistencialne izkušnje, zato smrt kot ikonografska tema kaže njegovo posebnost. S posebnim sožitjem umetnika in kulturnega vzdušja Slovenj Gradca nastaja prepoznavna zbirka, ki smo jo poimenovali Hommage Tisnikarju. V okviru te zbirke so tudi dela drugih avtorjev ekspresivne izraznosti in temnega modernizma, kakor sta na primer kipar Mirsad Begić in slikar Zdenko Huzjan. Povsem drugačna pa je poetika slikarja in grafika Bogdana Borčića, rojenega leta 1926 v Ljubljani, dolgoletnega profesorja na ljubljanski likovni akademiji, ki od osemdesetih let dalje živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.
Bogdan Borčić je leta 1999 na retrospektivni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu predstavil ves svoj grafični opus, ki je danes zbran kot avtorjeva donacija v Borčićevem kabinetu grafike v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pregledna razstava njegovega slikarskega opusa od osemdesetih let dalje, odkar živi in ustvarja v Slovenj Gradcu, je bila postavljena leta 2002 in je postala osnova za izbor stalne postavitve – Borčićeve zbirke slik v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 2003. Obe lokaciji postavitve stalnih zbirk, v Kostanjevici na Krki in Slovenj Gradcu, tako simbolično tvorita lok, ki slovenski umetnosti daje enega najbolj koeksistentnih opusov.
Kontinuirano ustvarjanje, tako na grafičnem kot na slikarskem polju umetnosti, uvršča slikarja Bogdana Borčića med najvitalnejše slovenske umetnike, med tiste vsestranske ustvarjalce, ki so se zapisali raziskovanju in udejanjanju likovne misli na robu še mogoče klasične slikarske prakse. Njegov opus je v celoti uravnotežen, nagovarja nas z univerzalnostjo likovnega jezika: zdaj z zgovornim predmetnim imaginarijem, potem s simboliko znakov, ki jim iščemo ikonografske povezave, ter nazadnje z minimalizmom, ki je umetnika opredelil v devetdesetih letih. Zanj je značilna poetika, kjer likovne tehnike dosegajo realizacijo absolutne in harmonične racionalnosti. Borčićev grafični opus je jedro vitalnega likovnega telesa, ki pa bi brez slikarskega dela ne bilo to, kar je. Govorimo lahko o opusu, slikarskem in grafičnem, ki je sicer izšel iz predmetnega registra, vendar ga je Borčić predelal v samosvoje oblike (obliko kot logos), znotraj teh pa iskal bistvo vsega zaznavnega. Formula umetnost = intuicija za Borčića ni pomembna, kajti matematični red je zanj važnejši: upodablja strukturalne prvine vidnega, vse do racionalnosti resničnega. Sledimo procesu preoblikovanja predmetov v smislu konstruiranja bistva, ideje predmeta, na način razumskega dojemanja sveta. Borčićev odnos do stvarne resničnosti ni izoblikovan na podlagi zunanjih vtisov, temveč je njegova odločitev za upodabljanje strukturalnih prvin vidnega zavestna; lahko pa sledimo tudi genezi abstrahiranja predmetov. Njegova duhovna geometrija je odkrivati absolutno v slikarstvu; iskanje absolutnega pa je razumska življenjska norma. Zaradi značilnosti medija, katerega temeljnik sta papir in platno, je Borčićeva poetika vpeta v materializirano osnovo, omejena je s formo in materijo. Na tej osnovi se srečujejo barve in oblike, medij narekuje pripoved o strukturah vidnega. Vendar ne gre za vsebino v smislu literarnosti, saj ta ni nujno soodločujoča sestavina učinkovanja likovne (vizualne) umetnine. Pri Borčiću spremljamo razvoj od realistično naturalističnega načina podajanja likovnih videnj do transformacije sižeja v simbol. Abstrahiranje samo poudari imanenco v predmetih, ki so izraženi s simboli: predmeti, kakor so stoli, vrata ali prostor ateljeja (ateljeja kot duhovnega prostora, kjer se rojevajo umetnine in ga označuje poseben umetnikov imaginarij resničnih in simboličnih predmetov), so zanj označevalci duhovnega, a hkrati realnega prostora. Potrdi se trikotnik razmerja: umetnik–videni objekt–slika. S procesom preobrazbe umetnik udejanji bistvo stvari.
Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu, kar pomeni, da odkriva drugačen predstavni svet, kakor ga običajno vidimo: z odmikom od vseh znanih predstav vizualnega poustvarjanja vzpostavlja način, ki ne prenese površnosti in neiskrenosti. Študijski pristop in izjemna ustvarjalna moč sta najpomembnejša dejavnika, ki ohranjata idejo kot iskanje absolutnega slikarstva. To idejo najbolj občutimo z doživljanjem Borčićevih barvnih študij: barva ima tolikšno moč, da lahko govorimo o celovitem doživetju v fizičnem in duhovnem smislu, ki ji je enakovredna le notranja intenzivnost snovi, torej struktura njenega bistva. Občutek gibanja in globine je prav tako možen zaradi barvne intenzivnosti, kakršno poznamo pri kromatičnem polju Marka Rothka. Prečiščeni in prefinjeno stkani likovni svet, v katerega stopamo ob Borčićevih delih, znova potrdi našo vero v moč telesa – slike. Ali kakor je vedno znova poudarjal Norbert Lynton: »Umetnost terja potrpežljivost in pozornost! […] Nekatera umetniška dela govorijo, druga naravnost kričijo, toda najboljša med najboljšimi zahtevajo ščepec dvoma in veliko poslušanja.« Milena Zlatar
nagrada T. Krizmana, I. Hrvatski trienale grafike, Zagreb
nagrada Moulin Richard de Bas, 4. Svetovni grafični trienale male grafike, Chamalieres, Francija