Rojena sem leta 1984 v Slovenj Gradcu. Pa končani osnovni šoli sem nadaljevala šolanje v Velenjski gimnaziji. Zmeraj sem se navduševala nad likovno umetnostjo in tudi tukaj sem se srečala z njo. Dano mi je bilo, da me je likovno vzgojo poučeval profesor, akademski slikar Željko Opačak, ki mi je postal vzor, za nadaljnje šolanje. Na poti do akademije mi je skozi kratek risarski tečaj zelo pomagala tudi akadem. slikarka Nataša Tajnik. Leta 2003 po uspešno končani gimnaziji sem tako bila sprejeta na ALUO, kjer mi je pri slikarstvu vsa štiri leta bil mentor prof. Bojan Gorenec, pri malem aktu pa prvo leto prof. Zmago Jeraj, naslednja tri pa prof. Franc Novinc.

Slikarsko samospoznavanje Jerneje Smolnikar Vsak dober slikar ve, kako težko je z besedami opisati to, kar je pred tem izgotovil na platnu. Še težje in odgovorneje pa je, kadar se pisanja loti druga oseba, npr. likovni kritik ali stanovski kolega. Težavnost in z njo nesporazumi nastanejo predvsem zaradi neprevedljivosti estetske informacije likovnega dela, oziroma splošne nekompatibilnosti likovnega in verbalnega jezika. Kljub tem oviram, ki se jih kot likovnik še kako zavedam, bom vseeno poskusil podati svoje videnje dosedanjega Jernejinega dela. V Jernejinih prvih slikah in risbah se pozna, da na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ni prišla po naključju, ampak, da se je pri njej ideja o slikarskem poslanstvu izkristalizirala že v srednješolskih letih. Tehnike modelacije (svetlo-temnega), perspektive in drugih prostorskih ključev, s čimer se velika večina študentov spoprijema celotno študijsko obdobje, je Jerneja do zavidljive ravni obvladala že pred vstopom na akademijo. To se jasno vidi na prvih risbah nastalih na malem aktu, kjer se je Jerneja enakovredno polnoplastičnosti ukvarjala tudi že s problemi organizacije slikarskega prostora. Redko kdaj, če sploh kdaj, se je namreč Jerneji dogodilo, da akt in okoliški prostor ne bi tvorila vzajemne kompozicijske celote. To sem poudaril zato, ker običajno študentje likovni sintaksi namenijo več pozornosti šele v drugem ali tretjem letniku. S pridnostjo in željo po napredku pa se je Jerneja hitro soočila z ostalimi primarnimi in hkrati transčasovnimi likovnimi problemi. Tu vidim predvsem dve torišči oziroma dva likovna vrtinca, katerima je Jerneja v naslednjih letih študija na akademiji posvečala največ pozornosti. In sicer raziskovanju izraznih možnosti linije v slikarstvu in težnja po ploskovitosti in materialnosti. Da je to res nam priča kulminacija obeh principov v Jernejinih zadnjih delih, ko se je povsem predala materialnosti kolaža. Če je bila risba na začetku njene študijske poti povsem podrejena modelacijski gramatiki (tako pri barvi in tonu), je v nadaljevanju risba vedno bolj prihajala v ospredje. Kar je pri tem zanimivo je to, da se je ta premik dogajal sočasno z raziskovanjem ploskovite rabe barv. Bolj, ko je namreč Jerneja prehajala na ploskovitost, bolj je čutila potrebo po vpeljavi determinirajoče aktivne linije, ki pa je sčasoma vedno bolj prehajala v linijo s pasivno-medialnimi in materialnimi dispozicijami. V delih iz tega obdobja se vidi, kako je Jerneja brez strahu in obotavljanja čez noč spremenila barvno paleto. Barve so postale vedno bolj čiste in kromatsko močne in so na nekaterih slikah namenoma komplementarno kontrastne. Še preden je Jerneja povsem prešla na tehniko kolaža je nastala serija malih aktov, ki jih avtorica sama poimenuje »hrbti«, in ki po mojem osebnem mnenju predstavljajo Jernejin dosedanji vrh v figuralnem slikarstvu. Tu je namreč Jerneja, navkljub delni vzporednosti s Schielejevsko risbo in van Goghovskim črtnim nanašanjem barve, uspela prebuditi svojo notranjo doživljajsko zavest in jo brezkompromisno implicirati na papir. Ti hrbti ležijo ali sedijo v prostoru kot nekakšni relikti, torzi, ki izgledajo kot od nenehnega naplavljanja izmučena debla. Tu bi kot lastno sugestijo Jerneji predlagal, da navkljub trenutnim drugačnim likovnim preokupacijam, nekoč nadaljuje tudi to zgodbo. Slikarjeva svoboda in kvaliteta se namreč ne meri po izbiri motiva, tehnike ali po načinu slikanja (abstraktno – figuralno), namreč po prepričljivosti njegove individualne poteze – neponovljivega rokopisa njegove psihe.
Jernejina zadnja dela, ki tako po semantični in morfološki plati tvorijo edinstven ciklus, so prepričljiva avtorska dela. Tu je avtorica nezavedno ali zavedno misleč, da je v prejšnjih delih malo zanemarjala svojo žensko slikarsko naravo, le to priklicala v prvi plan. Harfe, pahljače, čipke, razporki in stezniki so nekateri motivi, ki jih laični gledalec na prvi pogled poveže s temi slikami, a za njimi je bistveno več. Na njih se zrcali logika zakrivanja (zastiranja) pogleda, logika varovanja krhkega jedra z opno, ki jo povezujejo vitke, a močne niti. Če bi moral v nekaj besedah opisati kredo teh slik, bi zapisal takole: Vsi vemo koliko časa v življenju zapravimo za odstranjevanje najrazličnejših zastorjev, ki nam onemogočajo ali vsaj pačijo spoznavanje resnice. Jerneja nas s temi slikami opozarja, da je bistvo sveta in bivanja na njem očem skrito, in da se do Jungove samozrelosti (proces individuacije) lahko prebije le tisti, ki zna odstreti te zastore in odplesti vezalke in vozle, ki jih pred nas postavlja življenje.
Že po do sedaj videnemu in po poznavanju osebnosti slikarke Jerneje Smolnikar ne dvomim, da nas bo tudi v prihodnje s svojim delom navduševala in presenečala.

Boštjan Temniker, u.d.i.a.

Skupinske razstave /Individual Exhibitions

Oktober 2006

Bienale slovenske grafike – posebni razstavi grafike in risbe z akademije za likovno umetnost in oblikovanje

November 2006

Neskončnost; 2. razstava projekta Kronos

April 2007

10.obletnica festivala mladih kultur Kunigunda, Velenje skupinska razstava mladih Slikarjev Šaleške doline; AKVARIJSKE RIBICE

Avgust 2007

Razstava 13. kolonije diplomantov ALUO Ljubljana, galerija Velenje

November 2007

Razstava slikarske kolonije Primož Trubar Moravske Toplice (Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Lucijan Bratuša, Milena Gregorčič, Jerneja Smolnikar, Veljko Toman, Huiqin Wang)

Februar 2008

Razstava koroških likovnih umetnikov; »TO DELO PERVO MOJE«

Maj 2008

Razstava 5. likovne kolonije VINO-ART ( Goce Kalajdžiski, Dragosavac Branka, Gonter Endre, Nemes Laszlo, Pal Katja, Palčič Klavdij, Posa Ede – Buba, Seifert Tone, Smolnikar Jerneja, Stramec Lucija, Šalamon Arpad)

Samostojne razstave

Maj 2008

Prva samostojna razstava v galeriji društva arhitektov in likovnih umetnikov Koroške v MKC Slovenj Gradec; AKADEMIJSKA LETA

Nagrade

November 2005

Podelitev štipendije fundacije akademskega slikarja Karla Pečka