Jure Markota se je rodil leta 1985 v Slovenj Gradcu. Po končani Gimnaziji v Slovenj Gradcu se je leta 2004 vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana na kiparski oddelek. Mentorji na kiparskem oddelku so bili Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Jože Barši in Alen Ožbolt. Trenutno ima absolventski staž in piše diplomo pod mentorstvom Alena Ožbolta. Poleg kiparstva se ukvarja tudi z slikanjem, fotgrafijo in novimi mediji. Sodeloval je že na večih mednarodnih simpozijih različnih obsegov in vsebin. Za njim je več skupinskih razstav, sodelovanj na simpozijih in mednarodnih video festivalih..

Jure Markota
PR, oktober 2008, številka 11, str. 26 - 27

Jure Markota zaključuje študij kiparstva pri prof. Alenu Ožboltu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter vzporedni študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Mladi Slovenjgradčan, tudi štipendist Pečkove fundacije, se je koroški javnosti predstavil že na dveh skupinskih razstavah, ki smo jih pripravili v okviru mladinskega projekta Kronos, ko je bil še na začetku študijske poti. Na lanskoletni pregledni skupinski razstavi Koroških umetnikov 'To delo pervo moje' v Koroški galeriji likovnih umetnosti je sodeloval s stekleno instalacijo vdelano v leseno ogrodje (Brez naslova, les, steklo, 2007) in s tem delom nakazal svojevrsten pristop do medija kiparstva v klasičnem pomenu tega termina. Tekom študija se študenti kiparstva sicer preizkusijo v oblikovanju raznoterih materialov, pa vendar je še prezgodaj ugotavljati, kateri material bo postal prvina Markotove umetniške izraznosti. Morda bo eden teh ravno les, ki si ga je izbral na letošnjem tradicionalnem slikarsko-kiparskem simpoziju v avstrijskem Sv. Vidu na Glini, kjer je sodeloval kot edini Slovenec in najmlajši med sodelujočimi. Tekom štirinajstdnevnega ustvarjanja se je ravnal po svojevrstnem pravilu zastavljenega načina dela. Idejna osnova za pričetek dela tako slikarju kot kiparju več ali manj predstavlja dober osnutek oz. skica, s katero umetnik osnuje zamisel, ki jo lahko sistematično ovrže ali podkrepi z nadaljnjim delom. Jure Markota je za končno podobo lesene, prosto stoječe, v nadnaravni velikosti podane skulpture izbral akvarelni osnutek. Motivno si je za izziv prenosa iz dvodimenzionalnega v tri dimenzije izbral akt, sicer klasično, pa vendar eno izmed zahtevnejših motivnih rešitev. Pravzaprav se je ravnal po principu, kako sliko pretvoriti v konkretno tridimenzionalno realizacijo postavitve. Preko igre diagonal in vertikal se je iz naslikanih abstraktnih form postopoma približeval slutenim antropomorfnim tvorbam in končno konkretnim aktom, ki so zajeli določene poze, ki jih je kasneje realiziral v leseni postavitvi. Končna podoba le-te predstavlja sintezo slikarskih predlog, kjer posamezni izseki predstavljajo popolnoma samosvojo, a vendar v sebi zaključeno celoto nadnaravne skulpture, ki se pne kvišku in hkrati vsestransko opreza okoli svoje osi. Strukturo lesa in njegove značilnosti ter zmožnosti oblikovanja je Jure Markota na omenjenem simpoziju uporabil tudi za vzporedno instalacijo, s katero je dobesedno prepredel bližnje drevo na samem prizorišču ustvarjanja in s tem posegel v dano organsko obliko materiala in jo tako vključil v protagonistično vlogo lastne zamisli.
Če je slikarsko-kiparski simpozij bliže klasičnim druženjem umetnikov v smislu kolonij in podobnih tovrstnih srečanj, pa naslednji obravnavan projekt, pri katerem je sodeloval Markota, predstavlja sodobnejši pristop organizacije povezovanja umetnostnih institucij in njihovega medsebojnega sodelovanja (v tem primeru je šlo za sodelovanje med ljubljansko ALUO z estonsko Akademijo likovnih umetnosti iz Tallina). Projekt 'Doings or not' (po principu 'Kaj LAHKO oz. MOREMO storiti' in 'Česa ne MOREMO storiti'), je na zanimiv način povezal mlade slovenske umetnike z estonskimi. Pričel se je z razstavo, video projekcijami in simpozijem letos junija v Galeriji Vžigalica in v Mestnem muzeju v Ljubljani (17. junij – 8. julij 2008). Vodilna tema razstave je bilo prespraševanje o tem, ali je umetnikova naloga oz. poslanstvo nakazovati, komunicirati, interpretirati, pokazati, skratka se oglašati ali molčati oz. ostati ravnodušen. Drugi del projekta je pomenil nekoliko bolj praktičen pristop organizatorjev gostiteljev, to vlogo je prevzel Muzej sodobnih umetnosti v Tallinu, in sicer na estonskem otoku Muhu, kjer so potekale praktične delavnice konec letošnjega avgusta. Namen ustvarjalnih delavnic s spremljajočimi seminarji je bil poseči v razmisleke o ponovni uporabi in vzpostavitvi umetniških materialov, idej in znanj. Pod vodstvom tujih mentorjev so študenti razpravljali o temah, podanih na ljubljanskem simpoziju in jih tokrat skušali prenesti tudi v prakso. Tako so se študenti, poleg Markote so se projekta udeležili še kipar Anže Jurkovšek in slikarki Kaja Miloševič ter Vesna Blagotinšek, razdelili v dve skupini, pri čemer so eni obravnavali različne pristope o njihovih zmožnostih vpliva na posamezno obravnavano temo, drugi pa podali svoja videnja in dognanja o nezmožnostih le-tega.  
Vsebinsko je simpozij tako posegel v razpravo o sodobnih umetniških praksah in namesto razmisleka o temah v kontekstu sodobne umetnosti omogočil pristop s konkretnimi aktualno naravnanimi razpravami in udeležencem gotovo doprinesel pomemben delež na poti njihovega nadaljnjega razvoja problemske, tehnične in motivne usmeritve ob koncu študijske oz. na začetku nove samostojne poti.

Aleksandra Čas
 

2009

 “Quoting Contemporariness”/Universal Cube Spinnerei/ Leipzig/ Nemčija