tekst: Jernej Kožar

LUKA POPIČ SLIKE IN GRAFIKE

V osemdesetih letih so v srednjeevropski umetnosti znova zaživele ekspresionistične tendence. Posebej je odmevala skupina slikarjev imenovanih Neue Wilde v Nemčiji in Avstriji ter gibanje Arte Povera v Italiji. V tem okolju gre iskati izhodišča slikarstva Luke Popiča. Tudi razvojno ga lahko primerjamo z novimi ekspresionisti osemdesetih, saj je kot oni, začel z ekspresionistično deformirano figuro in po nekaj letih prispel do abstraktne slike, ki spominja na prejšnja dela le z nekaterimi detajli, kot je spraskana, utrujena površina in značilni temnimi odtenki. Kot pri mnogih slikarjih dvajsetega stoletja lahko tudi pri Popiču opazujemo evolucijo slike od iluzionistične do abstraktne površine opremljene s specifičnimi likovnimi znaki. Luka Popič je po letu 1995 opustil figurativno slikarstvo in se predal raziskavam slikovnega polja. Komponente kompozicije obravnava na določenih mestih na minimalističen način, spet drugod zaznamo ekspresivnost v tanki zlomljeni črti pri suhi igli ali v odtenkih črne in bele. Ravno izostanek barve na večini slik in grafik govori v prid domnevi, da mu gre predvsem za odkrivanje skrivnosti črte, barvnega polja in interakcije posameznih likovnih znakov in posledično seveda manj za reprezentacijo konkretnega. Tako je njegova slika abstraktna, vendar ne povsem minimalistična, kot bi domnevali zaradi uporabe minimalnega števila likovnih znakov, temveč prej ekspresionistična, zaradi načina uporabe teh znakov. Poleg barvnega polja vpetega v enostaven geometrijski lik igra pomembno vlogo tudi plastičnost nanosa barve, ki naredi sliko za predmet, za skulpturo, ki ni več reprezentacija resničnosti, torej iluzionistična upodobitev tridimenzionalnega prostora. Globino na sliki ustvari s pomočjo barve in drugih snovi, kar naredi njegova dela zelo snovna, torej ne sublimno metafizična, temveč surovo materialna in jih postavlja v bližino abstraktnega ekspresionizma in informela, ki je pri nas vrhunsko interpretacijo doživel v delih Rudolfa Kotnika. Globina je na sliki lahko naslikana z iluzionističnimi sredstvi, kot je na primer tehnika centralne perspektive ali pa jo slikar ustvari z debelimi nanosi barve in drugih snovi. Slika se spremeni v relief, kadar je višina nanosa barve in drugih snovi večja od nekaj milimetrov. Seveda meje med sliko in reliefom (skulpturo) niso jasno začrtane, kakor niso nikjer v naravi, meje obstajajo le v matematiki. Popič se globini na sliki ni nikoli odpovedal. Ko je prenehal uporabljati iluzionistične pripomočke, s katerimi slikarji dosežejo iluzijo globine na ravni površini, je te nadomestil z juto, peskom in barvo, torej z realnostjo samo, ki je ni potrebno reprezentirati, ker je to, kar je, ona sama.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko se je odrekel iluzionističnemu slikarstvu, začno nastajati kolografije, ki so zanj do danes ostale glavno izpovedno sredstvo. Kolografija je grafična tehnika globokega tiska, pri kateri grafik barve in druge snovi nanaša na karton. Na podlago lepi juto, kasneje še pvc-folijo in pesek. S temi materiali oblikuje novo abstraktno kompozicijo v tehniki kolaža. Odtis zaradi različnih debelin na karton nanešenih materialov pridobi globino, o čemer smo govorili zgoraj. Od barv prevladujejo črne in sive, pojavita se tudi rdeča ali modra.
Na enak način ustvarja tudi kadar slika – izdeluje kolaže, le da sedaj poleg omenjenih snovi na slike lepi tudi matrice, kartonske plošče, s katerimi je prej odtisnil kolografije. Grafiki (podobi) ugasne avro, ker jo obravnava kot likovno sredstvo, s katerim gradi novo umetnino. S tem ideološkim prestopom ji vzame njen mitološki status, ki ga ta uzurpira od najzgodnejših človekovih posegov v prostor in je danes doživel kulminacijo v sodobnem muzealstvu. Motivni svet na teh grafikah in slikah je seveda podrejen tehniki kolaža in osredotočen na monokromno barvno ploskev, na kateri se prepletajo proste črte ali pa so te povezane v geometrijske like.
Grafiko in sliko izdeluje vzporedno na način, kot smo ga opisali zgoraj: grafična matrica je lahko hkrati tudi element slike, tam zaključi svojo pot in se spremeni v estetski dodatek. Naslednji korak je prav tako nadvse zanimiv in pomemben – Popič opusti grafiko kot tako oziroma sliko in grafiko poveže na nov način. Kolografija sedaj ni več končni izdelek ustvarjalnega procesa, temveč mu grafika služi, kot so mu prej služili drugi materiali - objet trouves - nalepljeni na sliko. Grafika se spremeni v (podlago za) sliko, tako da jo nalepi na leseno ploščo, a ne v celoti, temveč le njen del, tako kot ustreza vnaprej izbranemu formatu lesene plošče, slike. Način izdelave grafike se ne spremni, le površina je vsakokrat bolj očiščena detajlov, na slikovnem polju kraljuje monokromna površina z nekaterimi dodatki, ki so tam, da poudarjajo njeno premoč, predvsem ravna črta.
Od tu naprej grafik in slik ne ločuje več, temveč uporablja grafike pri izdelavi slike. Odtis, torej grafika, ni več samo končni produkt ustvarjalnega procesa. Prilepi jo na leseno podlago in tako nastane nov umetniški izdelek, ki ni več grafika, ker je na leseni plošči nalepljen le del prejšnje kompozicije in še ni slika, ker je ta plošča lahko le še element neke druge, večje kompozicije. Manjše slike sestavlja kot nekakšne mozaike, včasih tudi tako, da se stikajo s hrbti, takrat imamo pred seboj slikovno polje prepredeno z ostrimi vertikalami. Popičeve grafike, slike, zidne instalacije, za razliko od prejšnjih grafik in slik, niso več tako surovo ekspresionistične, reliefne, temveč so bolj pretkano subtilne, temeljijo v postmodernem ekspresionizmu in kažejo na svoj izvor v minimalizmu, o čemer pričajo tanke črte in drugi minimalni dodatki na sicer velikih monokromnih površinah. Barvna polja niso povsem gladka, temveč je barva na kartonsko matrico nanešena reliefno tako, da se sedaj svetloba preliva na različne načine in površina trepeta pred nami.
Poleg opisanih grafik, slik in zidnih instalacij moramo omeniti še ciklus monokromnih slik večjih formatov. Na teh za razliko od zgoraj opisanih glavno vlogo prevzemajo barve: rdeča, modra, zelena in nešteti odtenki med njimi. Tu se Popič izkaže tudi kot velik mojster barve, saj mu ne uide najmanjši barvni prehod. Barve nanaša v več plasteh tako, da posamezni nanosi prosevajo skozi zgornje plasti, kar povzroči, da se velika barvna praznina po kratkem zrenju odpre v širok spekter optičnih prevar in/ ali iluzij. V materijo enakomerno nanešene barve doda še poteze s konico čopiča. Te črte so potem hkrati iluzionistično prostorsko odrivalo in hkrati resnična, materialna globina.
Mogoče največji prispevek Luke Popiča k razvoju sodobne likovne umetnosti je zelo svoboden pogled na izdelavo slike in grafike. Končni izdelek ustvarjalnega procesa je še vedno podoba, le da se ji je uspelo znebiti precejšnega dela ideološke navlake, ki se je na njej nabrala v toku stoletij. S tem ko jemlje umetnini polbožanski status in ji prepreči, da bi postala predmet čaščenja, demistificira tudi vlogo umetnika. Gledalcu odpira nove možnosti interpretacije: grafiko uporabi kot slikarski material in iz nje izdela novo umetnino, tokrat sliko, ki izpolnjuje še višje estetske standarde. Od tu ponese podobo še dlje, postane del neke večje kompozicije – zidne instalacije.
Popič jemlje sliki njen mitološki status, status ikone, ki se je drži že od antike dalje. Podoba se je v krščanstvu vedno gibala na robu čaščenja, kar je cerkveni kanon strogo prepovedoval in hkrati dopuščal, saj mu je le tako uspelo ohraniti ideološki in politični primat. Ambivalentni status podobe je povzročal vedno nove konflikte in je bil tudi zaradi tega gonilo njenega razvoja. Navsezadnje moramo ugotoviti, da ima podoba še vedno osrednje mesto med komunikacijsko informacijskimi tehnologijami. Na tem mestu je zanimivo tudi vprašanje realizma, torej reprezentacije realnosti, perfektne iluzije, laži, ki velja za vrhunsko estetsko kvaliteto, naj bo to v renesansi ali pa danes v Hollywoodu.
Popičev način ustvarjanja je lahko seveda le umetnikova reakcija na sodobno čaščenje podob, ki jih požiramo v obliki nefiltriranih informacij, vse z namenom zabrisati prave vzroke smrti. Preden slika postane ikona je samo izdelek človeških rok in sicer rezultat transformacije misli v kompozicijo barv in črt na podlagi. Tudi v tem primeru smo priča čudežu transubstantacije, ki ga nekateri profanizirajo z izrazom reprezentacija. A Popič razbija ekstatično avro ikone in poudarja, da nič na tem svetu ni končno, da se vse venomer spreminja, propada in nastaja, da je človekov trud po ohranitvi materialnih ostankov starejših kultur le kratkotrajnega veka. Da je človekovo spreminjanje kaosa v kozmos pravzaprav napačna interpretacija obratnega procesa, kajti vse kar je je kozmos, tudi človek in druge entitete, izdelki njegovih rok so kaotične tvorbe, ki rušijo katoličen red vsega stvarstev.

tekst: MIlena Zlatar

Biti zavezan pedagoškemu delu, medtem ko bi rad reševal likovne probleme in sledil lastnemu ustvarjalnemu zagonu, za mladega učitelja likovne vzgoje, ki je šele začel poučevati, ni lahka naloga. Tako je tudi leta 1981 začel svojo poklicno pot na mislinjski osnovni šoli danes priznan in uspešen likovni pedagog Luka Popič in pozneje nadaljeval vzgojno in ustvarjalno delo na Tretji osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Pedagoško delo, ki si ga je ambiciozno zastavil, se mu je tudi bogato obrestovalo Bera nagrad in priznanj učencev, ki so pod njegovim mentorstvom bili nagrajeni na domačih in mednarodnih razstavah otroške likovne ustvarjalnosti, je tudi v okviru odličnih uspehov slovenske likovne pedagogike nekaj posebnega. Lahko bi izpostavili nagrade in priznanja Malega bitolskega Montmartra, mednarodnega otroškega bienala v Torunu na Polskem, v Yokohami na Japonskem ali pa več kot uspešno sodelovanje na mednarodni razstavi v Londonu, od domačih razstav pa dolgoletno uspešno sodelovanje na Otroškem bienalu grafike v Žalcu in na razstavi Likovni svet otrok v Šoštanju ter mnoga druga. Zgolj z nizanjem njegovih pedagoških dosežkov bi bil Popičev potret več kot okrnjen. Luka Popič je namreč tudi sam ustvarjalec, slikar, grafik - likovni umetnik. Do sedaj ni veliko razstavljal, udeleževal se je le poletnih druženj likovnih umetnikov, popularno imenovanih slikarske kolonije. Nekatera so uspela ohraniti svežino in kvaliteto prvotno zamišljenih delovnih srečanj in na eni takšnih "Ex tempore" v Piranu je leta 1996 prejel odkupno nagrado. Po diplomi na Pedagoški akademiji v Mariboru leta 1980 je bil Popič pač trdno odločen, da ne bo le učitelj likovne vzgoje, temveč tudi slikar. To je pomenilo, da bo moral pridobljene metjejske spretnosti, ki so se večinoma navezovale na pedagoške in didaktične principe podajanja formalnih in teoretičnih likovnih zakonitosti, sam dograditi, izpopolniti. Ni ostal le pri načrtih, kakor se to nemalokrat zgodi mnogim likovnim pedagogom, zato zanj ne velja že nekoliko obrabljena sintagma, da dobremu pedagogu ne ostane časa in moči za lastno ustvarjalnost. Pristnost in neposrednost mladih ustvarjalcev lahko dober pedagog obrne sebi v prid. Tudi Popič je ohranil čisto in nepotvorjeno percepcijo likovnega sveta in vsebin, s katero zna pritegniti mlade in jih pusti živeti v svetu osebnih poetik, tako, da jih vodi s posluhom in strpnostjo. Njegova osebna vehemenca pa se je razživela in izživela v slikah velikega formata, pred tremi leti jih je razstavil v slovenjgraški galeriji in so nam s svojo eruptivnostjo jemale dih, umetnostno pa so bile zakasneli odmevi pred desetletjem tudi na slovenskem cvetoče nove figuralike. Takrat je kustos razstave Marko Košan zapisal: "Ekspresija, ki jo žarčijo figure z nebrzdanim erotičnim nabojem pa potrjuje tezo, da je moč Popičevih slik predvsem prvinska in neobrušena energija, ki jo avtor vtisne vsaki od naslikanih podob velikega in sugestivnega formata." V najnovejših delih pa ne moremo več slediti slikarjevemu razvoju v smeri ekspresivne figuralike. Prekinil je s tovrstno slikarsko prakso, kjer je imela figura vodilno vlogo, vsebina pa se je izpisovala jasno in zgovorno. Prevladal je tonalizem, ki s harmonično ubranostjo barv gradi subtilne barvne odnose, vendar daleč od tizianovske pionirske obravnave tonalitete. Izraz - rjav - se zdi za barvo, ki postane Popičeva kraljica barv, zaradi učinkov njegovih slik, veliko preplitek; to je zemeljska barva v pravem in prenesenem pomenu besede, lahko jo čutimo in vonjamo. Vodi nas v globine, izguljamo se v skrivnostnih labirintih umetnikove geste, teksturalna gradnja ji je docela podrejena in je kot zapredek živega organizma. Zunanja forma pa je preprostejša, na videz jo obvladujejo geometrijski liki, ki so podrejeni zakonitostim gradnje slikovnega polja in določenemu redu, tudi medsebojnim odnosom znotraj prostora dvodimenzionalne slikovne ploskve. Takšno ploskev lahko nadomesti plitek relief, izhajajoč iz grafične matrike. Neko logično prehajanje se kaže med slikami velikih formatov in njihovo "komorno" varianto plitkega reliefa, ki zlahka postane pri Popiču grafični "izpis", tudi na formatu male grafike. Milena Zlatar

Samostojne razstave /Individual Exhibitions

1994

Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec

1995

Galerija Prizma Slovenj Gradec

1997

Ljubljanska banka
Koroška banka Slovenj Gradec

1999

Künstlerhaus Klagenfurt – Kleine Galerie (Avstrija)
Koroški dom starostnikov Črneče
K & K Center St. Johann im Rosental (Avstrija)

2002

Galerija Kolar Slovenj Gradec

2003

Galerija DLUM Maribor (skupaj z Metko Kavčič-Takač)
Zveza bank Celovec (Avstrija)

Skupinske razstave (izbor) / Group Exhibitions (selection)

2000

6. bienale slovenske grafike Otočec, Novo Mesto
1. bienale slik malega formata, Ljutomer - Likovni umetniki štirih mest (Česky Krumlov, Hauzenberg, Vöcklabruck, Slovenj Gradec), Slovenj Gradec
3th International Biennial, Raciborz (Poljska) 2001
4th International Triennial of the Small Graphic, Vilnius (Litva)
4h International Mini Print Exhibition, Lahti (Finska)

2002

Tokyo International Mini Print Triennial (Japonska)
II. Bienale slik malega formata, Ljutomer

2003

Razstava 39. slikarske kolonije Izlake
6. mednarodna likovna kolonija Velden (Avstrija)

Nagrade (izbor) / Awards (selection)

2002

37. mednarodni ex-tempore Piran (odkupna nagrada)
Tokyo International Mini Print Triennial (Art Museum Award)

2003

Ex-tempore Rudnik lignita elenje (velika odkupna nagrada)
Nagrada Društva likovnih umetnikov Maribor za leto 2003