Peter Hergold se je rodil leta 1966 v Slovenj Gradcu. Leta 1996 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (prof. Gustav Gnamuš). Živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.

Jernej Kožar
 

PR, julij 2009, številka 13, str. 4 - 7

 
Kako si se odločil za pot likovnega umetnika?

Odločil sem se zelo zgodaj, že v osnovni šoli, vendarn se nisem mogel odločiti, ali bom slikar ali kipar, kajti še danes se ukvarjam z obojim. To zanimanje je pri meni že od otroštva. Ne vem zakaj, a pomembna sta gotovo bila mama in oče, pa ne zato, ker bi me spodbujala, temveč bolj zato, ker sta oba risala, ko sta imela čas. Spomnim se recimo maminih zvezkov, ki jih je sama ilustrirala in te ilustracije so takrat name naredile velik vtis. Na drugi strani je bil oče, ki je v prostem času izdeloval intarzije, rezbaril in klesal iz kamna. Doma imamo eno glavo iz marmorja. Spomnim se njegovih skic. Delal je na občini kot uradnik in včasih, ko sem šel po šoli k njemu, mi je pokazal svoje risbe rok, dojenčka. Ne vem več ali je risal mene ali sestro. Tiste risbe so bile odlične in vem, da me je takrat tako prevzelo, da je to na nek način ostalo v meni.

V osnovni šoli sem imel pri likovnem pouku zelo dobrega učitelja Štefana Kresnika, ki je zelo zagnano poučeval ta predmet in nas je znal motivirati. Sodeloval sem v likovnih krožkih, kolonijah in Štefan me vzpodbujal tako, da mi je vselej dal še kakšno dodatno nalogo. Čeprav me je v osnovni šoli sprva pritegnila znanost, narava, predvsem biologija, sem se kasneje začel nagibat k umetnosti.

Po osnovni šoli je bila pred mano pomembna odločitev: iti v Ljubljano na Šolo za oblikovanje, ki je bila takrat edina šola te vrste v Sloveniji, ali pa se vpisati na  gimnazijo. Žal so takrat ravno ukinili splošni gimnazijski program. Bil sem prva generacija usmerjenega izobraževanja, kar je povzročalo zmedo, saj nismo vedeli po čem se šole med sabo razlikujejo, kaj prinašajo novega. Odločil sem se za Maribor, da se mi ni bilo treba preseliti v Ljubljano. Šel sem na pedagoško gimnazijo, danes mariborsko Tretjo gimnazijo. To je bila splošna kulturna smer, ki je imela v programu precej kulturnih vsebin, sicer ne toliko risanja in oblikovanja, a je bilo tudi nekaj umetnostne zgodovine in sociologije kulture.

Po srednji šoli sem se odločil za študij na Akademiji za likovno umetnost, kjer pa je bilo potrebno opraviti zloglasni sprejemni izpit. Tisti, ki nismo hodili na šolo za oblikovanje, smo bili v nekoliko slabšem položaju, saj nismo imeli toliko predznanja. Oni drugi so bili izurjeni risarji, a se je izkazalo, da je bila to prej slabost kot prednost. Tako so namreč na to gledali profesorji in jim rekli, da že znajo risati in jih nimajo več kaj naučiti.

Za izpit sem se pripravljal kar sam doma. Risal sem študije živali, figur, poskušal sem usvojiti vse te različne proporce. Nato mi je uspelo mi je uspelo že v prvem poskusu. Bil sem strašansko vesel, saj so nekateri poizkušali tudi trikrat, štirikrat, če niso prej obupali.

 

Kdo so bili tvoji profesorji na ALU?

Mojo generacijo je prevzel Gustav Gnamuš in moram priznati, da sem imel srečo. Gnamuš je bil zelo odprt tip profesorja in ni vsiljeval svojega koncepta. Njegov pristop je bil zelo zanimiv, saj nas je neprestano provociral z likovnimi problemi. Pri tem ni vsiljeval svojih odgovorov, ampak je vseskozi odpiral vprašanja, kako rešiti nek formalni problem. Vse to nas je grizlo, tako da smo se razmišljujoče podajali v raziskovanje vsakega likovnega dela. Gnamuš je bil moj profesor za slikarstvo vsa štiri leta, prvi dve leti seveda za risbo in kasneje za slikarstvo. Moji profesorji so bili še Janez Bernik, Franc Novinc, Zvest Apollonio, Bogoslav Kalaš in Jože Brumen, za likovno teorijo je bil Jože Muhovič, za umetnostno zgodovino pa Špelca Čopič in Tomaž Brejc.

 

Začel si kot slikar, a si se podal v raziskovanje prostora, v kiparstvo. Kaj je ostalo od teh izkušenj?

Že med študijem nas je Gnamuš spodbujal, da smo šli na kiparski oddelek in napravili kakšen kip, da bi začutili volumen. Ugotovil sem, da mi kiparski način precej leži in spomnim se komplimenta Draga Tršarja, ko je svojim kiparjem rekel, da jih lahko »en slikar pelje scat, kar se tiče modeliranja«. Ta občutek za tridimenzionalno formo sem imel v sebi. V osnovni in srednji šoli sem sploh več kiparil.

 

Instalacije, prostorska postavitev, kiparstvo ali slikarstvo, kje je meja med enim in drugim?

To mejo je težko določiti. Prostori likovnih disciplin so danes tako gibljivi, da slika prehaja v instalacijo, instalacija v sliko ... kombinacij je veliko. Vedno znova je na preizkušnji vprašanje omejitve medija. V slikarstvu od kubizma naprej poznamo kolaž in asemblaž, pri katerih gre za vnos realnega v slikovno polje in odmik od klasične slikarske iluzije. Gnamuš je rekel, da slikarsko platno vse prenese, a vse ni tudi dobro. Nočem reči, da sta kolaž ali asemblaž slaba. Danes vidimo, kaj vse počnejo slikarji, kaj vse spravijo na slike. Gre za to, kako dojemaš prostor. Lahko ga dojemaš kot slikarski fenomen. Sam ga pogosto gledam slikarsko.

Pri mojih instalacijah na razstavi Interim v KGLU leta 1997 je bilo pomembno, da je gledalec ob vstopu v prostor tega fizično začutil, kar je bilo celo bolj pomembno kot pa da ga je videl. Če bi slepec stopil v ta prostor, bi ga začutil, ker bi trčil ob meje tega prostora. Ta fizični, taktilni moment se mi je zdel zelo pomemben. Po drugi strani pa so bile te instalacije zelo slikarske. Podoba je bila zelo pomembna, saj je fotografija dokumentirala. Na nek način so bile akcije zastavljene tako, da sem s sliko beležil spreminjanje v prostoru, slika je bila medij prostorskih transformacij. Nisem se vnaprej odločal ali je pomembnejši prostor ali slika, iskal sem dialog med obema.

 

Prejel si študentsko Prešernovo nagrado, kako je vplivala na tvoje nadaljnje delo?

Prešernovo nagrado sem dobil za serijo slik velikih aktov, od katerih je eden tudi v zbirki KGLU. To je bilo zame izredno plodno leto. Slike so nastale po krizi, ki sem jo imel v drugem letniku. Na nek način sem se razjezil, stvari sem vzel hudo zares in si rekel, da moram narediti ta preboj, in ves vloženi napor se mi je nato obrestoval. Nisem se zavedal, kaj sem ustvaril, zato je bila tista Prešernova nagrada zame veliko presenečenje. Na razstavi študentov Akademije za likovno umetnost v Moderni galeriji je bilo razstavljenih pet mojih del. To je bila moja prva nagrada in mi je pomenila veliko spodbudo. Moram reči, da ima vsaka nagrada dve plati – je potrditev, hkrati ima pa tudi negativni učinek, ki se kaže v tem, da lahko s pridobljeno samozavestjo za nekaj časa zaspiš.

 

Pri spremljevalcih tvojega dela še vedno odmeva razstava Interim leta 1997 v KGLU  – po tistem si se nekoliko manj ukvarjal z instalacijo v (ne)galerijskih prostorih?

Po koncu akademije nastopi grozljiv vakuum, praznina, ko se konča šolski dril in moraš vzpostaviti lastni koncept, poiskati osebni način izražanja, svojo pot po kateri boš šel. Ključno zame ni bilo ali bom naredil diplomo, bolj sem se ukvarjal z razmišljanjem, po kateri poti naj krenem. To vprašanje poti je postalo tudi motiv v likovnem smislu: delal sem fotografske zapise svojih poti. Včasih so bila to razpotja. Šlo je za zapise lastnega razmišljanja, dvomov, in iz tega se je rodilo raziskovanje prostora, realnega prostora, v katerem sem se gibal, manj pa me je zategadelj zanimal slikarski iluzionistični prostor. Zavedanje tridimenzionalnega prostora se mi je zdelo najpomembnejše, zato sem želel v tem tridimenzionalnem prostoru operirati ter raziskovati njegove dimenzije in oblikovne možnosti na poetičen, včasih tudi ironičen način, na način permutacije. S tem sem vstopil v svet prostorske instalacije.

Prvi projekti so bili eksperimentalni in iz teh so se z asociacijami rojevale vedno nove ideje. Tako so nastale kasneje tudi instalacije, ki so bile predstavljene na razstavi Interim.

 

V zadnjem času manj razstavljaš. Kako združuješ delo učitelja in umetnika?

To je še kar naporno. Zaradi eksistencialnih razlogov sem se moral zaposliti. Dokler sem imel polovični delovni čas sem lahko precej ustvarjal. Ko pa sem prešel na poln delovni čas, je ta zahteval celega človeka in za ustvarjanje je ostalo dosti manj časa, kar me je precej jezilo. A z leti sem uspel pedagoško in ustvarjalno delo nekako uravnotežiti. Zdi se mi, da sem pridobil toliko kondicije in uredil stvari na tak način, da mi sedaj kljub pedagoškim obveznostim ostane še dovolj časa za ustvarjanje. Ustvarjalnih trenutkov je bilo vbližnji preteklosti nekaj manj, a v zadnjih dveh ali treh letih sem naredil dosti več.

 

Sodobna umetnost ne upodablja več in ni več lepa – kaj torej današnjo umetnost sploh še veže s tradicionalnim dojemanjem umetnosti?

Bolj ali manj samo ime. Definicija tega kaj je umetnost se je precej spremenila. Danes je od ustvarjalca samega odvisno, kako definira svoj umetniški pristop in ta način se je od romantike dalje zelo spremenil, saj poslej umetniki skušajo uresničevati svoje lastne koncepte. Danes, ko smo priča izjemni pluralizaciji, ko imamo skoraj toliko poetik kot je avtorjev, je pravzaprav nemogoče postaviti definicijo umetnosti.

Sam izraz umetnost se navezuje na nek ustvarjalni umotvor, ki naj bi sporočal univerzalno misel. Danes se mi zdi večji problem to, kako gledalci sprejemajo umetnost. Zdi se, da je umetnost v modernizmu postala ekskluzivna, ne ravno elitistična, ampak oddaljila se je od publike.

 

Kaj se je zgodilo z lepoto v umetnosti?

Umetnost ni več nujno lepa, a mislim, da lepota ni ključna. Lepota ni dovolj. Lepota kot norma je premalo, je pa eno od meril, ki so ga umetniki velikokrat uporabili na provokativen način – naredili so »antilepoto«, nasprotje zato, da so s tem nekaj povedali, nastavili zrcalo družbi. Lepote kot take ne smemo zanemariti, tudi v današnjem svetu ne. Poglejmo pojem lepote in njeno vlogo v današnji družbi, kako se čisto običajni ljudje okoli tega trudijo, kako se trpinčijo, da bi dosegli nek lepotni ideal. Umetnost bi morda morala govoriti o tovrstni lepoti.

 

Unikatni izdelki in masovna produkcija – v umetnosti meje ni več?

To je povezano z industrializacijo in potrošniško družbo. Danes je pač multiplikat v večini nadomestil unikat, ker je cenovno dostopnejši. Čeprav se tudi pri multiplikatih kaže želja po individualnosti. Če pogledamo na primer avtomobile - lahko si ga oblikuješ po lastnih željah.

Unikaten izdelek je prestižen izdelek. V današnjem času dobiva unikatnost statusni pomen. Vsak si unikata ne more privoščiti, a v določenem sloju se na nek način vrača.

 

Razmerje provinca – veliki centri v umetnosti in razstavni politiki?

Danes je to po mojem mnenju postalo irelevantno, ker živimo v globaliziranem svetu. Internet je pripeljal do tega, da je postalo vseeno ali živiš v provinci ali v centru, ker si lahko v vsakem trenutku povezan. Danes je v resnici drugače, saj se dogaja, da ljudje iz centrov odhajajo na obrobje, kjer najdejo ustvarjalni mir. Na drugi strani pa imamo še vedno migracije iz podeželja v središča. Ti premiki bodo verjetno vedno ostali.

Umetniška središča pa imajo še vedno vlogo ustvarjanja modnih tokov.

 

Kaj meniš o razstavah sodobne likovne umetnosti v Sloveniji in Slovenj Gradcu?

Slovenija je bila v primerjavi z drugimi državami vzhoda, kar se tiče likovne umetnosti, naprednejša že pred padcem železne zavese. Slovenj Gradec v slovenskem prostoru z razstavami, ki jih pripravlja, zbuja pozornost v Sloveniji in tudi širše. Žal te razstave niso tako odmevne kot bi bile, če bi bile v Ljubljani. Res pa je, da je Slovenj Gradec provincialno mesto, bolj kot Ljubljana, ki je tudi na nek način velika provinca, Slovenj Gradec pa je malo manjša.

 

Sodobna umetnost v Sloveniji v primerjavi z zahodno, ki se je podredila diktaturi potrošništva?

Zdi se mi, da je generaciji, ki se je uveljavila v osemdesetih in devetdesetih preteklega stoletja uspelo izstopiti iz trenda potrošništva. Nedvomno gre za kvalitetno produkcijo, ki še ni ustrezno ovrednotena, a za to je še čas. Govorim o umetnikih kot so Sandi Červek, Zdenka Žido, Oto Rimele, in še nekateri.

Zanimivo se mi zdi, da se v neokonceptualizmu poskuša uveljaviti sociologija, kar je poudarjal že Gnamuš. S samo umetnostjo taki pristopi nimajo dosti zveze, ker umetniki opravljajo vlogo sociologov. To delo bi morali opraviti druge sorte dušebrižniki, pa ga ne, ne vem zakaj ne, zato ga  morajo umetniki.

V neokonceptualizmu so se obnovili trendi, ki so bili značilni za šestdeseta in sedemdeseta leta: fotorealizem, elementi poparta, ki se je s padcem berlinskega zidu pojavil kot množični slog tudi v vzhodni Evropi. Avtorji mlajše generacije so, se mi zdi, z obema rokama zagrabili te načine in so zelo prisotni v njihovi umetnosti.

 

 »Shopping« je postal način življenja – kje je prostor za umetnost, ki vsaj pri nas še vedno zahteva določeno stopnjo kontemplacije?

Naiven človek meni, da lahko s tem, ko si lahko kupi vse, zadovolji svojo frustracijo, a temu žal ni tako. Frustracija je vedno večja, ker si nikoli ne moreš kupiti tistega, kar si zares želiš. Hrepenimo pa po nečem več kot po le nekem banalnem materializiranem svetu. Ljubezni si ne moremo kupiti.

Umetnost je morda postala preveč podobna shoppingu in je premalo provokativna, da bi znala ponudit tisto, kar nam shopping ne nudi. Umetnost bi morala iti v smer dematerializacije, a ne v smislu izginjanja umetniškega objekta, temveč v smislu načina življenja. Danes imamo vsi zaradi tega shoppinga velike težave, ki se jih nočemo zavedati.

Eno ključnih vprašanj je, kaj se danes dogaja z našim planetom, našim zrakom. Kam vodijo spremembe temperature, zraka, ki se nam zdijo počasne in zato nepomembne. A ta počasnost nas uspava in to me najbolj skrbi. Tu bi morala umetnost šokirati, ponujati druge alternative, mimo tega potrošništva.

 

Tvoja umetnost je v tem smislu tradicionalna, ker zahteva določeno stopnjo sposobnosti vživetja?

Seveda, ker na ta način tudi ustvarjam, vstopam v delo. Potreben je čas vživetja, preden sploh začneš ustvarjalni proces. Gledalec mora na nek način ponoviti to pot z druge strani, če želi vstopiti v delo.

Današnji čas postaja vse hitrejši. Borba za čas je postala zelo pomembna. Kdo bo razpolagal s tvojim časom: ali boš to res ti, ali boš lahko razpolagal s svojim življenjem od rojstva do smrti, ali pa bo to v rokah nekoga drugega. Ta čas je ključen, imamo le eno življenje. In del tega življenja izkoriščajo delodajalci. Zato da lahko preživim, moram del svojega življenja žrtvovati za to. A z ostalim časom želim razpolagati sam. Seveda je ključno ta čas imeti, se boriti zanj. Da lahko kot ustvarjalec sploh neko stvar naredim. Bolj kot sem star, bolj se mi gre za vsako uro ali minuto, da jo izkoristim za ustvarjanje.

 

S tem, ko se spreminja likovna umetnost, se bi morali spreminjati tudi muzeji in galerije, a večinoma ostajajo enaki. Kakšna je po tvojem vloga muzejev in galerij danes?

Muzeji in galeriji so institucije, ki določajo situacijo, pišejo umetnostno zgodovino. To delo je privilegij in odgovornost, saj nikoli ne veš ali si pravilno odgovoril na vprašanja, ki jih zastavljajo umetniki. Ali si našel prava dela, ustvarjalce. To je velika odgovornost institucij. Težko ocenjujem ali to delo opravljajo v redu.

Veliko je odvisno od posameznega kustosa. Kustosi prirejajo razstave in običajno izberejo koncept. Ta koncept je pogosto že ustvarjalni akt nekega kustosa. Tako kot si umetnik izbere koncept in zameji polje, na katerega se osredotoči. Enako počne kustos in je v tem smislu že določil tisto, kar bo zastavil v svoj koncept. Marsikaj zato iz tega okvira izpade. Zato si želim, da bi bila sodobna galerija takšna, da bi postavila čim več različnih konceptualnih okvirov. Da se ne bi naslanjala samo na določene idejne sklope, zajemati bi morala čim širše. Danes, ko je umetnost tako raznovrstna, se mi zdi to še toliko bolj pomembno.

 

Potem, ko je umetnost preplavila vsa družbena področja – izpolnila se ji je skrita modernistična želja: da bo vsak človek umetnik -  je odstopila od vloge estetiziranja družbe in se umaknila na druga še ne raziskana področja. Kako gledaš na proces, v kateremso oblikovalci prevzeli vlogo umetnikov v težnji za estetizacijo vsakdana?

Spomnim se Beuysa, mislim, da je bila njegova ideja, da bi vsak človek postal umetnik. Misel, da je lahko vsaka čistilka, vsak kuhar umetnik, je zelo pomembna. Vendar Beuys istočasno izrecno poudarja, da je umetniški akt pravzaprav miselni proces. Nekdo, ki je kuhar, ni umetnik, če tega svojega dejanja ni konceptualiziral, če tega svojega dejanja ni izvedel na neki zavestni, idejni ravni. Obstajati mora ideja. Če nekdo rutinsko ponavlja vsakdanje stvari, zanj ne moremo reči da je umetnik, saj gre le za ponavljanje, posnemanje. Ta konceptualni moment je zelo pomemben, ker ljudje navadno ne pristopajo na tak način k ustvarjanju.

Dizajn je postal izredno pomemben, ker so ugotovili, da se oblika zelo dobro prodaja, saj ljudje, čeprav ne vedo zakaj gre, nekako občutijo obliko. Tukaj so tudi  mediji z reklamami. Poglej Volkswagnow katalog, kako čustveno nagovarja potrošnike, kako je vse skupaj emocionalno dizajnirano. Nagovarjajo naša čustva, naše intimne želje povezujejo s tem kupom železa kot da se odločaš kdo bo tvoj življenjski partner.

Ključna je etika. Pri dizajnu gre velikokrat za etično sporne prijeme. Ljudi, potrošnike zavajajo, zaradi obetov v reklamah prihaja celo do tragičnih posledic. Umetnost mora biti etična. Ta moment je izredno pomemben. Ostati mora moralen do človeka, do narave. Te stvari so danes najbolj problematične. Smo v globoki krizi humanizma.

V dvajsetem stoletju smo humanizem poteptali z grozljivimi vojnami, s totalitarizmi in teh grozljivosti kar ni konec. Po drugi strani pa se ljudje obnašamo neodgovorno do drugih, do narave. Individualizirani način življenja je pripeljal do skrajnega egoizma, ko vsak gleda samo še nase, samo še na svoj užitek. Ta hedonizem je postal grozljiv. Ljudje uživajo na primer v tem, da divjajo po cestah, in se ne ozirajo na nobenega, na živali, na vse ostale okoli sebe.

 

Povej kaj o svojem najnovejšem delu?

Zadnji dve leti slikam predvsem akvarele. Akvarel se mi zdi izredno zanimiv kot tehnika, ker zahteva izjemno disciplino in koncentracijo in ne dopušča popravkov. Ima omejen čas za izvedbo. Pravzaprav je zanimiva osnova za številne druge tehnike. Delati moraš hitro, brez popravkov, vedno moraš biti 100%. Če obvladaš akvarel, lahko delaš tudi fresko. To je tehnični vidik.

Akvarel se mi zdi kot tehnika izjemno ekološki. Uporabljaš papir, vodo, barvo, najmanj škodiš okolju in samemu sebi. Akvarel je dokaj enostaven.

 

Kaj bi lahko videli danes na tvoji retrospektivni razstavi?

Retrospektiva pomeni pregled. Ne vem, mogoče iz vseh obdobij izbrane ustvarjalne viške in presežke, če so bili. Mogoče najbolj posrečene stvari, ki so nastale v teh letih. Ne vem natančno, ker se ne ukvarjam toliko s tem, kaj sem naredil v preteklosti.

 

Kaj si želiš narediti, mogoče spremeniti, v umetnosti in širše?

Želim si narediti nekaj dobrih slik. Gotovo me slika kot medij najbolj fascinira, ker je dejansko iluzija. Narediti neko tako iluzijo, ne v fotografskem smislu, ampak v likovnem, na velikem formatu, v katerem lahko zaplavaš in ostaneš v svojem duhu v njem.

Spet in še vedno sem slikar. Slika me še vedno izziva in dokler me bo izzivala,  se bom z njo ukvarjal.

 

Kateri so tvoji vzorniki, kateri umetniki se ti zdijo pomembni za umetnostno zgodovino?

Grški  kiparji in slikar vaz: Eksekijas. Če hočeš, da naštejem: Michelangelo, Velazquez, Rembrandt, Edgar Degas, Toulouse-Lautrec, Vincent Van Gogh, Edward Munch, Henri Matisse, Pablo Picasso, Marcel Duchamp, David Hockney.

 

Kakšen bi bil tvoj nasvet mladim umetnikom, obiskovalcem razstav/ ljubiteljem likovne umetnosti in nenazadnje nam, kustosom?

Mladim umetnikom zelo preprosto svetujem, naj čim več delajo, naj ne prekinjajo svojega dela, naj bodo zvesti samim sebi, naj se ne ozirajo pretirano na to, kaj mislijo drugi. Naj poskušajo slediti svojemu instinktu.

Ljubiteljem umetnosti bi dejal, naj si vzamejo čas in nato pozabijo nanj, ko se usedejo pred umetnine in poskušajo uživati. Naj gredo ljudje v galerijo namesto na shopping v trgovski center. Če se hočeš spočiti, ni lepšega kot vzeti si čas zase, da se usedeš pred umetnino, ki te prevzame, in pozabiš na vse okoli sebe, se prepustiš uživanju.

Kustosom bi priporočil, kot sem že povedal, da poskušajo z razstavami pokriti čim širše polje likovnega ustvarjanja. Avtorski koncepti kuratorjev so zanimvi, a še bolj pomembno se mi zdi, da se zajame celota današnejga ustvarjalnega polja. Obstaja ogromno različnih medijev. Likovna umetnost se je razširila prek klasičnih medijev na instalacije, video, elektronsko, digitalno umetnost, na internet. A nikar ne gre pozabiti slikarstva in kiparstva. Vsi klasični mediji bodo zagotovo ostali.