Miro Hajnc se je rodil leta 1955 v Zgornji Vižingi. Šolal se je na Pedagoški akademiji v Mariboru. Živi in dela v Radljah ob Dravi. Sodeloval je na skupinskih razstavah DSLU – Maribor doma in v tujini. Med pomembnejšimi domačimi razstavami so selekcijske razstave Majski salon v Jakopičevi galeriji v Ljubljani leta 1999 in 2000 ter Bienale v Mali galeriji v Kranju leta 2000. Postavitev razstave s performansom Opus Alchymicum (idejna zasnova in likovna interpretacija Miro Hajnc, glasba Izidor Leitinger, koreografija in ples Edward Clug in Valentina Turcu/ spremna študija Mario Berdić) v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu decembra 2001 je bila projektna in je nastajala dve leti. Umrl je leta 2005.
Besedilo: Milena Zlatar
Opus Alchymicum Mira Hajnca je nastajal ob spodbudah iz narave in razmišljanju o smislu življenja, vendar ne le ob opazovanju in čudenju ob naravnih ciklih rojevanja in minevanja, temveč v iskanju eliksirja življenja in obračanja v duhovno. Pristen stik z naravo je lahko ustvaril ob izčiščenem pogledu, potem ko je odpadel balast vsega odvečnega in vsakdanjega. Dolgi sprehodi in kontemplacija v samoti Pohorja in Kozjaka, kamor je vpeta čarobna dolina reke Drave, so omogočili nastanek cikla Razvoj semena v poznih osemdesetih letih, odkrivanje sile hudournikov (umetnik jih je intenzivno slikal v letih 1999 - 2000) in opazovanje reke s počasnim tokom - tekoče vode, ki je tok življenja in smrti, simbolično pa univerzalna možnost: to so torej vzgibi za rojstvo projekta Opus Alchymicum. Najprej je dogajanja v naravi začel beležiti s fotografskim aparatom. Posnel je na stotine "pogledov" na naravo v ciklu dneva, ki simbolizira etapo v duhovnem vzponu. Temu je analogen cikel letnih časov, ki ponavljajo štiri dele dneva: pomlad je jutro, poletje - dan, jesen - sončni zahod in zima - noč. Nastajale so "klasične" slike in objekti nabiti z energijo, želel pa se je izraziti še komleksneje in ne le na dvodimenzionalni površini nasli kati štiri elemente. Elemente, ki so počelo vsega, moramo doživeti drugače. Dilemo je rešil z instalacijo, prostorsko postavitvijo v kombinaciji s tradicionalnimi likovnimi deli (poudarek na risbi), ki jo je nadgradil z glasbo in plesnim performensom (glasba Izidor Leitinger, plesni performens Edward Clug in Valentina Turcu). Kljub multimedijskemu konceptu pa izstopa likovni del, ki temelji na najosnovnejšem likovnem pristopu - risbi. Hajnc je ustvaril risbe velikih formatov, ki zahtevajo posebno zbranost in predstavnost ustvarjalca, na način, ki so ga včasih potrebovali stari mojstri ob pripravi kartonov in slikanju fresk, ko so ustvarjali visoko pod stropovi cerkva in so svojo stvaritev lahko videli šele potem, ko so odstranili odre in so freske zasijale v vsej veličini. Enako doživetje je za umetnika razstava, zlasti takrat, ko razstavlja dela namenjena določenemu prostoru in ne more sproti preverjati svojih stvaritev. Risba kot najintimnejši avtorski zapis se je torej soočila z velikim prostorom t. i. nove slovenjgraške galerije. Soočenje je bilo v celoti v prid likovnim stvaritvam - risbi, s katero je avtorju uspelo suvereno obvladati prostor: gre za risbe monumentalnih razsežnosti, ki nas osupnejo. Učinkovitost zamisli je dovršena prav zaradi prvinskosti risbe, ki ni le zapis, ampak osnovna gesta ¬gib. Ponazarja stvarjenje - prvinski dotik, ki daje življenje. Avtorjeva zamisel celotnega projekta je zasnovana tako, da s postavitvijo razstave v simuliranem simboličnem trikotniku, kamor umesti risbe štirih elementov - zemljo, vodo, zrak in ogenj, vodi obiskovalca po poti iniciacije. Štiri je tudi arhetipski temelj človekove psi he, vseh zavestnih in nezavestnih psihičnih procesov (po Jungu). Hajnčev namen je dvojen, spodbuditi prvobitna čustva v stiku z materijo risb in se dvigniti v nadčutni svet (iniciacija) ob "razodetju" celostne predstavitve. Potegniti črto pomeni narediti znak, pri tem grafizem v enaki meri izraža tako ritme kot oblike; torej je povezava plesa in risbe logična. Celotna inscenacija sloni na duhovni podlagi, kjer gib in ritem ob simboličnem prenosu skozi glasbo oživljata materijo risbe. Skozi ves Hajnčev opus se kaže dvojnost, na eni strani goji tradicionalno likovno izrazilo v smislu renesančnega umetnika, na drugi pa se prepušča mistiki in filozofskim interpretacijam vidnega sveta. Današnji čas je bolj kot desetletja pred tem naklonjen tovrstnim ustvarjalnim poetikam, torej prvinam fantastike in magičnosti, kaže se potreba po duhovnem in iracionalnem. Eden velikih znanilcev novega časa je bil slikar France Mihelič, ki je svoje fantazijske vizije prepletal z vrhunskimi formalnimi rešitvami. Njegov gledališki ekskurz, kjer je leta 1964 za Maeterlinckovo pravljično Sinjo ptico naredil scenografijo in kostumografijo, je napoved prav takšnih vizualnih realizacij. Francetu Miheliču (1907 - 1998) - velikemu mojstru fantazije in risbe se je poklonil koroški slikar Miro Hajnc. Postavitev v Miheličevi galeriji na Ptuju je podrejena specifiki prostora, ki jo diktira vrisan krog. Krog pa je simbol kozmičnega neba in časa, ki ureja in določa življenje: sonce kot krog vseh krogov vodi kozmični razum in univerzalni duh. Pomladanski ekvinokcij je postal druga simbolična postavitev Opusa Alchymicuma Mira Hajnca.
